Srebrna sezona, The Silver Season, drugo mesto v Premier ligi, drugo mesto v Carling pokalu in včeraj odnešeno srebro v Ligi prvakov, prva sezona brez pravih odličij od zaključka v letu 2004, gledano striktno iz okvira priznanj, ki se še najbolj približajo večnosti in ki se najbolj pamtijo, letos nismo uspeli, ali pač...

Z zelo šibkim začetkom, čeprav je bilo pričakovanje udarnosti veliko, katerega je klub kasneje okronal s konsenzom, ki še vedno preganja svet modrih v sanjah, izpuhtel je vir vsega navdiha, zapustil nas je človek, ki je priklenil borbeni klub iz zahodnega Londona na svojo roko karizme in ga vlekel za sabo na vrh svetovnega nogometa, Mourinho ne bo pozabljen!
Dobro mero dni pred zabodom v srce kluba, se je ekipi pridružil nov športni direktor, nek Izraelec, prišel je iz Portsmoutha in seveda, kot se za navijače spodobi, so usi masovno pošiljali čestitke in želje polne sreče, za katere niso vedeli, kako krvavo jih bo ta človek še potreboval. Postal je Mourinhov naslednik.
Avram Grant, Abramovičev osebni prijatelj, s sumljivo trenersko zgodovino in približno isto sumljivim pogledom, močne postave in na prvi pogled antipatičnim nastopom, človek, ki je zamenjal duh ekipe v "Special One"-u. Prišel, videl in izgubil prvo tekmo proti Man Unitedu, ko so bile rane še zelo sveže in je šok še kar tekel po modrih žilah. Počasi se je okorni mož znašel v medijskem prostoru rumenila angleške lige in na presenečenje useh je imel statistiko tekem isto kot njegov prehodnik.
Klub je v tem času padel v konstruktivnosti tekem, igrali smo slab nogomet, a zmagovali smo, kar je bilo važno; zgodnji goli, mučno guljenje žoge, čakanje na zadetke, izgubljanje živcev ob osupljivi nezainteresiranosti igralcev, počasi so zaradi poškodb začeli kapljati dol z zelenic, stvari, ki so označile depresijo sezone. In ko smo mislili, da ne more biti huje, je prišel Pokal afriških narodov. V tem delu sezone smo prišli do točke, kjer je pojem "prva ekipa" dobil popolnoma nov obraz, saj smo zavidanja vrednih minut zdržali brez poraza, prišlo je celo do tega, da je manjkalo "prvih" 11 igralcev, a naši so uporno rinili naprej.
Tudi letos nam bo v spominu ostal Boxing day, dan po božiču, kjer smo že skoraj zmagali in strmeli v oči padca trdnjave Stamford Bridga, vse v eni tekmi, proti Aston Villi, padlo je osem golov, nam pa so srca ponovno zatrepetala.
Ko so se naši modri vrnili iz Gane in je postalo že zelo jasno, da bo Man United letos izzival za naslov prvaka, smo se mi še držali ozadja vrha lestvice in naša forma je začela nihati, kar je bilo dobro, saj smo usako drugo, tretjo tekmo odigrali kot se spodobi, čeprav je bilo še prevečkrat moč čutiti grenek okus pasivnosti med igralci.
Prvi pravi udarec je prišel v februarju, finale Carling Cupa, Tottenham, ki smo ga takrat pred kratkim zmagali 2:0 doma, nam je na Wembleyu vzel pokal, šibka igra in razočarujoče menjave Granta je enako sklonjene glave.
No z marcem je dež ponehal, za oblaki se je dlo čutiti sonce, zmagovali smo, seveda, a igra je postala boljša, Olypijakos je klecnil pod težo Bridga, žal pa se je naša pot v Barnsley končala kislo. Drugoligaš, ki je tekmo prej izločil Liverpool na Anfieldu, je stresel let Modrih levov, ki to sezono zaradi Barnsleya niso dobili priložnosti še drugič okusiti čar Wembleya. Igralo se je dalje in prišla je krona Grntovega absurda in use kar se nam je na njem zdelo slabo, je dobilo še močnejši podton. Tottenham, na White Heart Lanu, potem ko smo vodili za dva gola, po čarobnih potezah Joa Cola, je Izraelčan zakompliciral zadevo, spomnite se petih branilcev, takrat je Alex zamenjal Kalouja, skoraj bi padli, misijamaščevanje za Carling pokal - neuspelo.
No igra Modrih je bila še kar v vzponu, naše tekme so postajale bolj privlačne, prišla je tkema proti Arsenalovim mladcem in takrat so stopili Modri na igrišče še močnejši, slavili smo zmago. Ironično je bilo to, da smo blesteli v igri, na tekmi v Istanbulu, a izgubili 2:1 proti Fenerbahčeju, čeprav so oni sledili Grkom, ven iz Lige prvakov.
To so bile zanimive minute, proti Wiganu smo izenačili, stvar zaradi katere se danes tepejo/mo po glavah, a naše tekme so postale stare, zabavljaške, bolj kot kadarkoli v tej sezoni, končno smo opazili tudi veliko mero sreče na naši strani, to je čas, nedavno, ko je bil Riise najbolj modra oseba v Liverpoolu, Doma smo zmagali Manchester United, v tem času je nesrečno zaključila življensko pot mam igralca, ki je v tej sezoni dosegel 100 zadetkov za Chelsea, Pat Lampard RIP, nam pa je prihajal naproti tekma sezone.
Scouserji so prišli na Stamford Bridje, dve uri, čistega, prelepega nogometa, sivih las in nedojemljivega veselja ob uresničitvi sanj, prvič v zgodovini smo se uvrstili v finale Lige prvakov, prvič, priča smo bili zgodovini.
Čeprav smo se karakterno privlekli iz ozadja v boj za krono Premier lige, smo na zadnjih nitih upanja čakali na spodrsljaj v taboru Man Uniteda.
Tega nismo dočakali. Man United je ponovil naš uspeh izpred dveh let, drugo sezono zapored so postali angleški prvaki. Stvar, ki nas je pripravila na še en finale.
Moskva, vzdušje ej bilo fantastično, prvi angleški finale v zgodovini, naš prvi finale, čarobna prestolnica nekdanje Sovjestke zveze, organizacija na vrhuncu, masa navijačev, ki se zgrinja nad Lužnike...in bili smo tam. Zgodbo poznate. Čech, Lampard in...Terry. Zopet srebro.
Super Frenkie Lampard je povedal: 'At the end of the day it's a game of football - we'll be back.' ... res je Frankie, res je.

Čeprav nismo okusili veselja ob dvigu pokala, je to edina stvar, ki je nismo doživeli letos. Pravzaprav smo bili letos res priča veličastni zgodbi nogometa v malem, od najnižjih točk, mučnih zmag, smole, sreče, velikih zadetkov, veselja v ekipi, velikih tekem, borbenostjo ob monotonem trenerju, celo smrti in ob tem največjo predanost klubu, pravcatem pisanju zgodovine, zanimiv boj za naslov...res, kakor velja za našo ekipo, a real emotional rollercoaster...
Hvala...in še nekaj kar sem prebral enkrat nekje: "What's the wildest thing you've ever done?" "Heh...being a Chelsea supporter, of course..."